Zdaj govori Denis Škofič v vlogi pesnik

»Ni južni otok, ni. / Je beli kit, poln harpun / iz vseh obdobij, ki ga obletavajo / ptice na svoji vsakoletni poti na jug.«

»Ni južni otok, ni. / Je beli kit, poln harpun / iz vseh obdobij, ki ga obletavajo / ptice na svoji vsakoletni poti na jug.«

»Hotel sem ujeti univerzalnost, prvinskost, to, kar se ponavlja.«

»Vse moje pisanje izvira iz podobe.«

»V pesniško zbirko vstopiš kot v biblijsko povodenj.«

»Odrasli jeleni na tebi / markirajo svoj teritorij, / kartografirajo na novo / osvojena ozemlja ali / potrjujejo obrambo starega. / Ustreljeni jeleni / pod tabo umirajo / zviti v klobčiče, / iz katerih štrlijo njihova rogovja, / kakor da so veliki kostanji, / ki so pravkar pognali kal.«

»Zdi se, kot bi nam Denis Škofič želel sporočiti, da nam že jezik sam sugerira, da besede, kot so bit in bitka ter telo in teloh, nimajo naključno enake osnove in tudi skupne simbolne zgodbe.«

»Čeprav pesnik pove, da bi želel biti nem za občutenje bolečine – tako nem, da bi se je 'moral učiti kot tujega jezika' – se lahko z vsakim verzom bližamo tej razprti rani.«

»Ko na drugih koncih govorim knjižno, ne traja dolgo, / da zaslišijo moje široke e-je, moje e-je s strešicami, / moje e-je, široke kot ptičja hišica, v kateri je divja mačka / skotila mladiče in jim zdaj s svojim jezikom odpira oči in ušesa. Tedaj mi vedno rečejo, daj, povej nam kaj po madžarsko. Nekoč me je to jezilo, zdaj ne več.«

»To je zbirka iskanja. Poskuša biti nadčasna.«